Če se vrnem do tistega dne
bom prislonila tvoj hrbet k soncu.
Ne bo te zeblo,
ne bo te strah.
Noč s spečim žametom
teče mimo barv aprila,
dolgih cest, valov tujih imen,
mimo iskanja bosonogega spomina,
lastovk, ki se zbirajo,
lastovk, ki se vračajo.
Palube ladij, filmi brez gledalcev,
bobni sredi jezika iskanja,
cvetoče figovo drevo.
Sanjajoče pesmi ,
ki se slišijo kot spraševanje.
Saj ti veš, kako je z mojimi ušesi.
Ves čas jih prislanjam na izvire tišine,
svetle obletnice najinega časa,
na bližino,
ki curlja v vlažnem vonju potonik.
In tudi, če ne bi hotela,
vseeno slišim topotati sonce
čez polja dlani,
ki te iščejo
tam med rdečimi lasmi Granade.
Uau, ti pa znaš! Uživam ob branju tvojih pesmi.
Lep dan ti želim
Andrejka
Hvala....enako :)...za oboje, za moje branje tvojih pesmi in za lepoto dneva, ki je že večer!...Upam, da lep :)
Lepo bodi,
Majda
Saj ti veš, kako je z mojimi ušesi.
Ves čas jih prislanjam na izvire tišine ...
Izjemno :)
Hvala, veseli me tvoja pohvala!
In to, da spet vidim te modre oči :)
Majda
So malo pokukale spet sem :)) Pogrešam pesem in ritem in včasih ulovim kak trenutek za dušo;) Kmalu bom imela več časa za obiske, se že veselim, pridno piši ;))
Tudi jaz se veselim!!
:) :) :)
Vsako potovanje v tujost poudari lastno; živa občutja, vonjave, dotiki, ki jih čuti tako kot jih le p.s. - prebujena čuječnost, zaradi sobivanja, dvojine ... lirična in nežna pesem, čestitke,
Ana
Hvala, Ana :)
Majda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ob potoku - Majda Kočar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!