Kaj vse lahko

človeka doleti

še preden postane

ledeno hladen.

Začne rojevati besede,

jih upogibati

kot nabrane rože

spletati v obroč,

jih množiti

kakor se samice množijo

ko prerastejo otroštvo

in začnejo z dvignjenim telesom

sopihati v ta naš planet,

da se zgodba z zgodbo sešteva.

Zgoščenost me odloži v kotu,

izolacija z vsemi čuti,

le srce še utripa

kakor zadnji borec

v zatohlem jašku

iz katerega lezem

vsakič ko vržejo

vanj granato

in mokro blato

šprica na vse strani,

da čujem krike

izginjajočih.

Ko utihnejo,

se priplazim znova,

pripravljena da skočim

izven krvavega rova,

čakam na naslednji boj.

Množim še krike,

besede so že pošle.

IŽ-lev