Potresem pepel
na morski greben,
da bodo alge
lahko zopet ustvarile
njegove lase,
da bo
veter spet zamesil
njegov smeh,
da bodo ribe
zamolčale njegov jok,
in da bodo zvezde
narisale njegov pogled.
Morska sol
liže sadeže luninih skal.
Z zaprtimi očmi ga slutim.
V naročju koral
s strunami kitare
usmerja tokove.
Moje izročene roke
zajemajo zrak
misleč,
da je njegov trup.
Zamahnem v praznino.
Mehka trava ujame
moj izpah.
Na mojih ustnicah
se zbira črn prah
in mlada raševina
mojih želj.
Lebdim
in zemlja
postane
nepomembna.
Nekje je še njegov
vonj objemanja.

Nemo