V meni čemi Buda.

Majhen.

Zavaljen.

In se reži.

Ni se še izstradal do smrti.

Ni še zlomil loka svojega telesa.

Ni še poskusil crknjenih kobilic.

Srka kamelje mleko.

In zaspi med golimi devicami.

Rotijo ga, naj jih vsaj poliže.

On pa se samo reži.

V meni čemi Buda.

Majhen.

Zavaljen.

In srepi.

Skozi luknjo v perikardiju.

Skozi razcefrane zaklopke.

Ven hoče.

Ven, ven, samo ven!

Potem se vsakič priplazi nazaj.

Ne mara gledati bolnikov, mrličev in berčev.

Še posebej beračev.

Ker smrdijo in

govorijo čudne južnjaške jezike in

njihove iztegnjene roke spominjajo na človeške.

V meni čemi Buda.

Nor.

Ko ponoči zaspi, se splazim v njegovo posteljo.

Odstrem odejo in se privijem k njegovemu

golemu telesu.

Gol.

Božam ga po laseh.

Do jutra je čisto tiho.

Le tu in tam komaj slišno zastoka.

            Jaz pa se sprašujem,

            če od bolečine

            ali ugodja?

Kristian Koželj