Odtis sebe pustiš v oddaljenem mestu,

ki se šibi pod težo misli.

O sreči.

Dodaš ji ime mavrične oblike.

Klobuk sije rumeno.

V njem, kot zaklad, skrita včerajšnja oktava,

ki se še danes preliva med strunami.

Igraš.

Iz svetov vzete melodije.

Prosojno zaljubljene v barve,

ki ti krasijo radostna lica.

Z odtenki nežne rdečice,

premešam pogled v zeleno jutro.

Pričaka te šopek marjetic.

Dišiš po kamilicah.

Tako blizu mi slikaš obraz,

da vidim besede,

črne packe,

ki jih nanaša vulkan sanj.

Žariš,

kot krogla zahajočega sonca

in me slepiš z diamantnim pogledom.

Lomiš barve žarkov.

Puščajo sledi.

Dlani se objamejo, igrajo,

pečejo torto.

Barva, misel, dan, nežnost.

Pobarvajo se oddaljeni pogledi,

obrnjeni vase.

Skriti pred črnino noči.

Rožnata prekriva sivino

zapravljenih trenutkov.

Oddaljuješ korak,

Puščaš vijolične misli.

Prežvekujem vsakdanjik.

Neštete odtenke pesmi,

strnem v barvo torkovega jutra.

Sandra Kocijančič