Svoje drobno srce bom

spravil v škatlico vžigalic

in čakal, da prideš.

Če bo škatlica prazna,

bom vedel, da si prišla.

Če bo škatlica polna,

bom otrdel v zob.

Ta bo pregriznil škatlico

in se prebil do korenin,

iz katerih raste moje drevo.

Tja se bo zasekal in čeljust

bo zagorela od bolečine.

Če pa prideš, takrat bodo

vse moje besede popadale

kot zobje in se med tem

spreminjale v vrtnice.

Moja krošnja bo ogolela

in moje deblo se bo posušilo.

V njegovi notrini pa bodo

poplesavale tvoje male miške.

vidzigon