belina vej krha zelene vrhove

odriva sonce in ga kotali

do lukenj v zidovih

s spačenimi obrazi

nagnita okna strmijo v prazno

skozi meglice ni poti

ni napadov štorkelj

usmrčene ure ležijo

pod plazovi

z ledenim ognjem

zažigajo besede

pred vhodom v podzemlje

slečena zavesa zamahuje

v napačno smer

v drugo zemljo

raste skala

nepremično

hladno

in razbito

dviguje zvit palec

proti morju

mraz  se zliva v ribo

z očmi

poslednjega človeka

ki na robu sebe

nemo gloda svojo kost

Vesna Šare