Tebe, ki siliš v moje misli, enako razločno kot čutiš morske globine,
ki se kot akvarel razlivajo čez rob mojih očes.

Tebe, katerega gledam z varne razdalje,
kako se sprašuješ, kdaj nazadnje se te je dotaknil angel.

Tebe, ki sprehajaš svoje misli skozi šum gozda in ti pred očmi lesketajo šepeti,
ko te mlačni večeri utrujajo in ti njihov smisel ostaja za vedno tuj.

Tebe, ko se razlivaš med tišino in molkom
 in izpolnjuješ samo zgodovino sna in potlačenih spominov.

Tebe, ki prihajaš.

Tebe, ki odhajaš.

Tebe, čigar korake vedno znova vzljubim.

Vertigo