PARIS, 1933
nebesa so zazevala z velikimi belimi usti in zadnji
demiurg se je ugriznil v jezik. besedje je atrofiralo,
matronam so odmrla jajčeca, v eni od pozabljenih
knjig pa so zrasli orjaški gomolji in začeli nekatera
poglavja spreminjati v pesmi: dežurni mrhovinar je
crknil od sreče. v škrnicljih, polnih kozmičnih sladic
je zabrenčalo in zacvililo, obetala se je sočna paša,
obetalo se je ščegetanje pod šlici židovskih pižam.
literat ga je potegnil ven, pogledal v nebo in prhnil,
pariški draguljarji so sanjali o temnih baladah, nad
strehami pa je letal prvi nemški dron. na gostilniški
mizi je kot globokomorska prikazen zacvetel absint.
Precej nasičen je bil že takrat, ta Pariz, mesto (leglo) kulture in umetnikov, priklopljenih na absint ... in kaj, če bi bil naslov čisto drugačen, bi še vedno pomislili nanj? Najbrž ne, najbrž je to ta čarovnija besed, ki se pusti prijeti samo za drobne pomenske koščke (tako smo se te navadili brati) ... čestitke,
Ana
ko sem bil prvič v parizu, sem se malo napil absinta ...
pesem je nastala ob spominih na takratna razmišljanja, sem pa zadevo malao aktualiziral.
hvala in lp,
dan
Mogoče sva se pa kje tam srečala, če verjameva v reinkarnacijo ;))
ti si bila v prejšnjem življenju moja mati!
v parizu, ceveda. :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
- 01. 04. 2016 ob 10:52
- Prebrano 727 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 250.44
- Število ocen: 10