Dan se je odločil iti po svoje.
Jutro je seveda prespal
in v zehanju se bo pehal do večera.
Večer je dneva redko vesel.
Zdi se mu skrajno nespoštljivo ga motiti,
nekako posiljeno,
brez občutka obzirnosti.
Celo brez slabe vesti se je dan vlekel.
In to vse do večera!
Večer to dnevu venomer očita.
A večer ne ve,
da je dnevu takrat že popolnoma vseeno.
Dan je skozi dan dal vse od sebe in vedel je,
da bo večer prej ali slej tu,
kjer večer po navadi pač je.
To je bilo neizogibno
in tega se je s časom navadil.
Večer se zato vedno tolaži z nočjo
ter seveda z njeno močjo in pomočjo.
Tako večer vedno zbrca dan vse tja do jutra
in se mu ob tem celo posmehuje.
Dnevu se preko noči res temno piše.
Noč z dnevom ravna kot z nebodigatreba nekom,
ki je prišel tja, kamor ga nihče ni hotel,
in za povrh še med vse tiste, ki ga nikoli niso marali.
A dan to ponoči skuša razumeti.
In ne zameri več noči tega početja.
Razume njeno stisko pred jutrom,
kako se noč trudi postaviti dan pokonci tik pred jutrom.
In da ji to na vsak način mora uspeti.
Pa naj stane za ceno enega celotnega dne;
od jutra prek dneva do večera ter naprej ponoči vse do jutra.

Dare Gozdnikar