In ko se konča lahko tudi nadaljuješ.

Sosledje prekrivanj je pomembno, da ne izgubiš stika.

Skozi nadaljevanja ne rabiš niti zakrivanj.

Le samo zakriviš jih in zato ne potrebuješ niti zagovora.

Kot v zagovor lahko ponudiš po prvem, še drugi del in tako naprej.

(Kot nekakšna izven serijska nadaljevanka.)

Niti ni nujno, da dokončaš lastnega.

Z dokončnostjo se vse skupaj ponavadi nekako zatakne,

obstane, usidri, ne odpira globini potovanje na površje,

ne prinaša, le odnaša.

Odnese te lahko tudi brez premikanja,

na mestu si, stojiš, sediš, pač ne daješ

dodatnim silam priložnosti v pobeg,

recimo iz ovinka, čeprav ti marsikdo

brez ovinkarjenja prišepne pravilen odgovor

med reševanjem fizikalnih problemov,

a fizika brez podlage matematike je zgolj

romantično ubesedovanje opazovanega,

če seveda opaziš razlike v izračunih

brez številčnih oznak, ki so sebi namen,

kot numerologija, ki ve da se lahko prekriješ le z enicami,

tako, da se ne opazi ničle, kako utripa v nekom,

ničla mu bije ali ga ubija, narašča v enakomeren krog

in če se krog veča prekomerno, nastane spet ničla.

(ko bi le vedel, da je lahko tudi elipsa!)

In ničle se množijo v zmnožek predpremiere

še pred prvim delom.

Kot testni, pilotni, nulti del.

Da lahko začneš.

Dare Gozdnikar