Zadnja zgodba

Ni bele, nežne mesečine
svetloba se je spremenila
ogromna Zvezda iz bližine
je našo Zemljo razsvetlila
ni Sonca, Lune v galaksiji
in zvezde vse so razmetane
akord ljubezni v harmoniji
zveni čez kozmične poljane
Kreator z delovno skupino
s te Zvezde Zemljo opazuje
nesmrten srka večno vino
načrt za novo stvarnost snuje
za blesk zamrzlih oceanov
za prašne zemeljske celine
za molk kamnitih velikanov
in hrum viharjev iz praznine

Ljubljana, New York, Moskva, Rio
Lusaka, Teheran, Milano
in druga mesta ne živijo
ker vse do tal je razdejano
zdrobljeno v prah in raztaljeno
razrušene so ruševine
življenje pa je pogubljeno
za vse živali in rastline
ker magma je zaledenela
Kreator je prižgal plamene
da Zemlja v jedru bo gorela
stopila vode bo ledene
razlila širne oceane
in reke prek celin peščenih
razvnela rdeče bo vulkane
žarela iz oči ognjenih

skupina z Zvezde zdaj kreira
močno izboljšan tip človeka
ki ne počiva, ne umira
in ni zverina, ni pokveka
iz vode srka energijo
iz zraka pamet in ideje
Kreator mu vrodi vizijo
in čud, da joče in se smeje
potem ga položi na travo
pogled usmeri mu k izviru
in dihne bitju v lepo glavo
naj tu živi in biva v miru

no, bitje se je zahvalilo
Kreatorju za to, da biva
potem se vode je napilo
svetloba pa mu radoživa
iz zraka vdahne še idejo
da to ni vse, kar mu je dano
čeprav je potešilo žejo
imelo rado bi še hrano
in od Kreatorja zahteva
da to je treba urediti
pa so mu spletli dolga čreva
dodali odprtino v riti
nato pa zlate so čebele
poslali, da ga preskrbijo
takoj, ko bodo priletele
s hranljivo, slastno sladkarijo

"ne vem, zakaj si to zmišljuje,"
Kreator se ob tem sekira
"saj voda vse snovi vsebuje,
da táko bitje funkcionira!"
a kaj, ko ljubi, kar ustvari
in svoje bitjece razvaja
čeprav črevesje vse pokvari
v trebuhu čisto snov razkraja
iz blata naj pač zraste cvetje
da bodo pasle se čebele
na Zemlji pa naj bo poletje
da rože bodo bolj dehtele!
z neba zasliši se brenčanje
kamniti panji zadišijo
in bitje sklanja se nad špranje
kjer zlate kaplje se cedijo

presito od medu bi spalo
a zrak ne da mu te ideje
le to, da hrana je premalo
da je še nekaj, kar ogreje
mu hladno čud, ki bridko joče
nesrečno tone v depresijo
trpi, ječi, ne ve, kaj hoče
na Zvezdi pa ugotovijo
da to človeški so simptomi
osamljenosti in pokore
Kreatorja pestijo dvomi
da bitje bivati ne more
zato mu – kakor zna – pomaga
še eno bitje skonstruira
ki naj tegobe z njim premaga
saj sámo skorajda umira

"preveč spominja na človeka"
Kreator reče zaskrbljeno
"in to usodna je prepreka
da bi življenje spremenjeno
prineslo Zemlji mir in srečo
saj človek sam si vse pokvari
s to svojo dušo hrepenečo
po vedno novi, drugi stvari
in ne po tem, kar mu je dano
ko je svoboden, išče meje
čeprav ni lačen, hoče hrano
ne zna si pogasiti žeje
po tistem, kar je več od vsega
a Zemlje nočem kar pustiti
preprazna bi bila brez njega
zato pač moram to storiti"

to, drugo bitje imenuje
preprosto – po človeško: Jana
in da lahko ju razlikuje
še Jan dobi ime Zemljana
lepo, lepo je lepi Jani
ko se v Kreatorjevi dlani
počasi Zemlji približuje
uzre tam doli bitje tuje
in ko na tla je odložena
je cela Janu prepuščena
a on ne ve, kaj z njo naj dela
tedaj pa zlata mu čebela
zapiči želo v belo rito
tako odločno, silovito
da mora revež poskočiti
in neha solzice točiti

pod čelom se mu nos napihne
podaljša, otrdi kot skala
od sreče Jan prav nežno vzdihne
ko Jana ga je v usta dala
najraje bi ga snedla, zmlela
odgriznila mu nos kamniti
če v ustih zóbe bi imela
a ni jih hotel narediti
Kreator, ker zverin ne mara
in méd lahko brez zob se liže
zato pač Jana nekaj čara
da Jan zasliši mile viže
kot da jih angelčki igrajo
in pojejo v njegovi glavi
tedaj skoz nos mu pricurljajo
semenčki beli, rdeči, plavi

in ni ga večjega čudesa –
živahno bitjece dvoglavo
se Jani zlušči iz telesa
na pol si razdeli postavo
in že se nova dva Zemljana
po tleh dišečih zapodita
iz špranj ju vabi zlata hrana
iz vrelcev voda čudovita
pokrajino prekriva cvetje
srebrna Zvezda jima sveti
razvnema toplo ju poletje
prijetno jima je živeti
po spolu pa sta si različna
ko njega v rit čebela piči
mu nos poliže gospodična
in že so novi tu mladiči

a ker na Zemlji zdaj ni časa
se v istem hipu vse dogaja
množi se postčloveška rasa
in pije, liže in razgraja
Kreator pa si kremplje grize
na zlate se jezi čebele
ne ve, kako bo iz te krize
pripeljal vse Zemljane cele
zdaj zdaj bo zmanjkalo prostora
za množico nenadzorljivo
če hoče ali noče – mora
ustvariti še Zver strašljivo
da bo čebele polovila
ki pikajo, kot bi znorele
in množico bo ukrotila
kar konec dobe bo vesele

Zverina namreč ni prijazna
ukine večnost, smrt zaseje
da Zemlja kmalu skoraj prazna
pod Zvezdo se usodno greje
a ko Zverina je morila
Kreatorjeva pomočnica
se je zelo razžalostila:
"resnica je, a ni pravica!"
je šefu se pritoževala
razdrla delovno pogodbo
in z Zvezde v noč odpotovala
končala tole kratko zgodbo
na Zvezdi luč je ugasnila
Kreator tolče se po glavi
ker se zamisel je skazila
in z Zvezdo se na pot odpravi

nad Zemljo ni več luč prižgana
v neskončnost orbita jo vodi
na njej Zverina razdivjana
rjovi, po črni temi blodi
čebele zlate je pobila
požrla med, skalila vodo
in preživele uklenila
le dva ušla sta na svobodo:
naš Jan in pa njegova Jana
skrivaj živita pri izviru
kjer včasih stala je Ljubljana
v ljubezni bivata in miru
z velike Zvezde tam v daljavi
ju zaskrbljeno opazuje
Kreator, ki si v nori glavi
načrte nove izmišljuje.

maatjazh

petja

Poslano:
28. 03. 2016 ob 14:53

Zelo zanimivo,deluje nekako svetopisemsko-futuristično, s humornim tonom.Pardon za "strokoven komentar".

Zastavica

maatjazh

Poslano:
28. 03. 2016 ob 20:58

V bistvu je svetofuturistično-pisemska, humorni ton pa nenameren, a kljub temu vrinjen. Kot vidiš, petja, si zadela skoraj v polno. Hvala za komentar in lepo pozdravljena! M.

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
28. 03. 2016 ob 21:56

ep o prihodnosti, ki lepo zaključi cikel zanimivih zgodb

Čestitke za tekoče podajanje in predvsem za domšiljijo!


(si res mislil "razrušene ruševine??)


lp, lidija

Zastavica

maatjazh

Poslano:
28. 03. 2016 ob 22:06
Spremenjeno:
28. 03. 2016 ob 22:06

Hvala, Lidija. Ponavadi vojske in vandali porušijo mesta napol, včasi pa jih zravnajo z zemljo. Takrat se tudi tisto, kar so bile prej ruševine, zdrobi v pesek in prah. Če recimo namečemo vse možne atomske bombe, ki jih imamo, se zna zgoditi nekaj podobnega. Tako da - ja, res sem mislil tako.


Lp M.

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
28. 03. 2016 ob 22:49

se mi je zdelo, a sem se morala prepričati ;)

Zastavica

petja

Poslano:
29. 03. 2016 ob 05:57

Čestitam, Matjaž!


Zastavica

maatjazh

Poslano:
31. 03. 2016 ob 10:21

Hvala, Petja!

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

maatjazh
Napisal/a: maatjazh

Pesmi

  • 28. 03. 2016 ob 14:15
  • Prebrano 1030 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 278.84
  • Število ocen: 11

Zastavica