Prazen grob

dolga noč vrača

življenje.

Odpustek

dati s trpljenjem

na križu.

Na križu

teče sled krvi

do groba.

Do groba

štirinajst zgodb

usode.

Usode

v času življenja

do noči.

Stojim v tretji vrsti prepletenih prstov, poslušam o bolečini.

Tisti zadnji, preden bodo nekega dne tudi mene zložili nekam

in zasuli s skoraj zaspano zemljo tam nekje spodaj,

v ničemer ne kontriram lepi pridigi in človeški moči premagovanja

peklenskih muk. Morda še takrat ni bilo položnic, morda ni bilo

tekmovanja na delovnem mestu in izpodrivanja za položaj.

Amen rečem na koncu ko poklicani zaključi z mislimi.

Stojim v vrsti za hostjo, tudi jaz hočem delček njega,

tistega ki je zdržal bolečino in srečna se vsedam na klop,

pokleknem, le kdo se ne bi pred vsemogočnim.

Zdi se mi, da me z vseh sten opazuje, povsod slike,

muka za muko prav do izginotja. Ko daš šah in naenkrat

zagledaš, da je kralj mogočni, da ga ni mogoče uloviti.

Hranim lakoto z vsemi pomeni, jem počasi, kot večerjo

ki nima več svoje naslednice. Le da jaz izginjam v prah,

ko bo čas da grem, tam nekje v nič, malo strganga oreščka

da ni vonja po truplu. Hranim lačne pred spomenikom,

ki jih zanima na koliko načinov lahko človek umre.

IŽ-lev