Molče kričim
Molče kričim v jutru brez svetlobe.
V praznih dlaneh prepolnih žalosti
poln plámena, ki nikdar ne zgori
požigam za seboj trhle mostove.
Hlastaje odpiram usta. Ni glasu.
Še misli tankočutne zardijo.
Zvon sem brez kemblja z melodijo
neznano, tujo, prazno, brez miru.
Me sliši kdo? Me vidi, mi verjame?
Tako drugačen sem in ves sam sebi tuj.
In tista vera, sveta vera zame
mi šepne spet na uho: ne jadikuj.
S popotno palico se napotim v večer.
Prižiga se zavesa mladih zvezd,
nekdo igra ob oknu na klavir,
pred mano pa križišče tujih cest.
Bom našel tisto pravo zate, zame?
Podoba, prispodoba iz nekoč:
studenca dva, ki tekla sta deroč
izdolbla sta globoko jamo vame.
Napolnjen z mirom ujetega nemira
korak je negotov in plah in tog
in znotraj nekaj vame kontrastira
in vklepa me v pajčevinast krog.
In vsepovsod nenadoma oči.
Pogledi in dotiki, šepetanja,
očitki, jeza, žalost, ki boli.
Je res vse to ali le moja sanja?
V praznih dlaneh prepolnih žalosti
poln plámena, ki nikdar ne zgori
požigam za seboj trhle mostove.
Hlastaje odpiram usta. Ni glasu.
Še misli tankočutne zardijo.
Zvon sem brez kemblja z melodijo
neznano, tujo, prazno, brez miru.
Me sliši kdo? Me vidi, mi verjame?
Tako drugačen sem in ves sam sebi tuj.
In tista vera, sveta vera zame
mi šepne spet na uho: ne jadikuj.
S popotno palico se napotim v večer.
Prižiga se zavesa mladih zvezd,
nekdo igra ob oknu na klavir,
pred mano pa križišče tujih cest.
Bom našel tisto pravo zate, zame?
Podoba, prispodoba iz nekoč:
studenca dva, ki tekla sta deroč
izdolbla sta globoko jamo vame.
Napolnjen z mirom ujetega nemira
korak je negotov in plah in tog
in znotraj nekaj vame kontrastira
in vklepa me v pajčevinast krog.
In vsepovsod nenadoma oči.
Pogledi in dotiki, šepetanja,
očitki, jeza, žalost, ki boli.
Je res vse to ali le moja sanja?
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Brezinbor
- 20. 02. 2009 ob 23:34
- Prebrano 948 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 223
