Sredi ciklam

stoji drevo

z mahom objeto

s stisnjenimi listi

zadnjo zimsko noč

prebedijo

in na cvetno nedeljo

nevidna roka

dviguje in širi

pretakajoče žile

v listu,

ki ga širi pomlad.

V cvetu,

ki bi rad gledal sonce.

Bil je lep pomladni dan. Vzela sem si kanček prijatelstva z besedo,

ki mi je dajala več od povprečnega dneva. Tekla sem s kazalci,

nemirni me je pognal v objem, vzela sem te košček

in tako vse naslednje dni, ni bilo konca, tudi danes ga ni.

Poete sem prepričala, da imam vse.

Zimo od včeraj, novo pomlad, ki naju znova vleče skupaj.

In mimo bodo šli poeti, tudi prijateljstva so redka,

njihov odmev od daleč zaslišim,  ko so miroljubno

v rokah držali šopke cvetja za materinski dan.

In v meni so se topili zidovi, odkar so me obsodili

jemanja nekakšne skupne dušne lastnine,

a jaz hočem le trenutke za dva in peljem  pesem naprej,

ostanejo vsi tisti konci, ki so nujni, da naju znova sestavim.

Ko hočem sliko ki jo čutim, kot da naju gledam od daleč. Midva sva.

Vsak za svojo mamo, za izvor svojega začetka,

kdor se je upal spomniti, da brez ploda ni živega.

Ne otrok, ne cvetja, ne ljubezni.

IŽ-lev