Onkraj prepadne

stene obžalovanj

na drugi strani

temnega upanja

čez hribovje truda

ki nožem para trebuhe

je obala čiste bližine

kjer so dovoljeni objemi.

Tja si naselila svoje

spoznanja lačne oči.

Telo izmučeno od prask

in gnojnih šivov se koplje

v prvi vodi življenja.

Na nevidnih dlaneh

jo zdaj ponujaš vsem

ki nas žeja po tvoji

nevsiljivi pripadnosti

lomljivim bogovom

neoskrunljivega dotika.

Z ustnicami besed

poljubljaš naše misli

da ne jokajo za tabo.

Iz zlate kletke telesa

si spustila ptico da se

naposled naje svobode

tvojih odločnih zamisli.

Končno si našla telo

ki je sprejelo tvoje rane

kot roža vodo med liste

ki poganjajo iz prsti

posiljenega časa

na katerega niti za hip

nisi hotela pristati

zato si poslednjo knjigo

napisala kar na nebo.

Zdaj jo lista veter

naših smelih dejanj

ki so brez tvojih opomb

pod črto brez pomena.

Silvia Plath tvoja sestra

po bolečini spola

je našla posteljo

v tvoji nevidni poeziji

in te ravnokar odeva

s pernico pozabe časa.

Šele s svojim odhodom

si lahko zares stopila

v našo prisotnost

kjer odmerjaš dihanje

našim zasoplim korakom

in jim natikaš krila

da ti bojo lahko sledili

ko bo čas za odhod.

Na čajanki neba

nas boš pogostila

s čajem odpuščanja

nabranem na vrtu

prečiščenih sledi

za pozabljenim jokom

ki vzhaja kot drobno

sonce tvojih dlani

na obzorju naših

jecljajočih žalovanj.

In tvoje novo upanje

bomo odnesli s sabo

ko bomo tudi sami

utelešeni v sanje

ki jih zdaj sanjaš ti

zaplesali zadnji tango

na plesišču čistih oči.

vidzigon