nisem toliko Konstantin Levin
kot znam biti Karenina s slabo vestjo
čeprav ne legam z vratom na tire
zaradi postankov na peronih
z varljivimi košaricami cvetja
v srčiki želim biti Kostja
ki razkrinka filozofe
razlagalce bivanja
brez konkretnih navodil
a nimam tistih belih brez
pod katerimi bi veter
razpihal trave vse do korenin
kjer ležijo pravi čudeži
bila sem kot Nataša
zaljubljena v ljubezen samo
z vzdihi za nekom kot je Bolkonsky
z vedenjem da sem zanj
premalo krepostna
preveč Ana
pogubljena zaradi strasti
v rokah kakšnega Alekseja
ki si ne lošči škornjev
med razpraskanimi dušami
v vagonih, ki jih vleče ljubezen
s postaj
kjer smo nesrečni
vsak po svoje
Pozdravljena Irena,
dala si odlično primerjavo gleda Ane Karenina, bila je odlična.
In ja vsak s postaje bolj žalostno, tam izginjajo ljudje.
Bravo. Odlično si napisala.
Lp,hope
Hvala, Hope
LP, Pi
Pesem, ki živahno komuncira s Tolstojem oz. njegovimi liki in se do zadnje kitice zdi poleg domiselna tudi zabavna ... morda zato še močneje deluje njen konec z grenko ponavljajočo se zgodovino ljubezni, čestitke,
Ana
Hvala, Ana! In bodimo vsak po svoje srečni :)
Lp
Irena
Hvala Petja in čestitke tudi tebi <3
Lp
I.
Madona, saj ti si jaz :-))) Si me pa prepričala, da smo si ljudje v tistih osnovah precej podobni.
Sicer pa huda ideja za pesem. Z užitkom prebrala.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!