Že dolgo je od tega, ne pomnim več, kdaj zares zatisnil sem oči,
Saj vsakokrat ko to storim, vidim biserne oči, oči, ki spomine prebujajo mi.
Spet taka je noč, pogledam v nebo, temna noč objela je zemljo,
želim si, da mene bi tudi vzela pod svojo oblast, in da za vekomaj pozabim njo.
Prodal dušo bi, če to bolečino odneslo bi,
Že vrag po srcu tolče, se reži, lahek plen,
a kaj dragi moj hudič, ko tako boli.

Ne morem stran od bisernih oči,
strmijo vame, prežijo - naj boli.
Če je le to strup, ki ga zdravim z bolečino,
potem naj zaboli, pa četudi bo moj zadnji izdih,
Ker tako ne morem naprej, smrt mila se mi zdi.

Le kdaj sonce posijalo bo skozi to gosto temo,
Da spet vidim nove oči, ki temo odplahnejo
in upanje prebudijo mi.

In že ko končno vidim rahel sončni sij skozi črni oblak,
takrat spet vidim njo, kako koraka v množici pred menoj,
čudovita kot vselej, vsak pogled v njene biserne oči,
A jaz ne najdem besed,
Jaz ne morem je objet..

Poetbrezdusee