Prišel si kot privid,

kot delček izpred tisoč let.

V temí si stopil predme,

od takrat je bil moj svet preklet.

Vračal si se vsako noč,

na kolenih prosil in jokal.

Govoril si o ljubezni,

a kdo si, nisi mi izdal.

Počasi sem vzljubila

bitje, ki me je snubilo.

To bitje, ki je pelo,

a se me nikdar dotaknilo.

Vem, da si ljubil bolj

kot bilo je dovoljeno.

Hrepenel po telesu,

ki bilo je čisto spremenjeno.

En sam poljub

dovolj je bil, da sem spoznala.

Da vračal si se k meni,

ker z nesrečo sva zaznamovana.

A najbolj je bolelo,

da bil si le privid v temi.

In, da ure ko sva se ljubila,

se z dnevom spremenijo v laži.

Zbledela je romanca,

zdaj te objokana objemam.

Ti pa le še tiho šepetaš,

naj te iskati ne preneham.

Tvoja roka bleda,

nežno boža moj obraz.

Še tople ustnice pa brišejo

z mojih žalosten izraz.

Vsaka noč konča

z besedami se; ljubim te.

In močnim objemom

preden v neskončnost izgine vse.

In jutro novo prebudi

me v hladni postelji.

Zunaj pa četudi je v maju

je vse belo ker sneži.

AnjaErschenn