čutim tvojo jezo, tvoj strah, tvoje pavšalno brezumje,

ko čepiš kot pijan kormoran na obrobju svoje samote.

lahko slišim, kako ti pod vekami zabrenčijo zrkla, ko

obrneš glavo proč od ljudi. slišim, kako ti piska duša.

vidim zgubano kožo na tvojih podplatih in orfejevsko

mrzlico na tvojem jesenskem čelu. vidim tvoje plašne

prste, ki kot nerodne kure kljuvajo po tipkovnici. nad

tvojim tilnikom vidim žejnega netopirja, ki hrepeni po

kletki, v katero bi zaprl tvoje srce. nato preberem, da

si ga že pred leti pozabil na vlaku nekje med ljubljano

in novo gorico, ko vsa tista kri na tleh še ni bila tvoja.

in nihče ne ve, da boš kmalu odšel. nihče ne verjame,

da si postavil enačaj med življenje in pesem že takrat,

ko so ti vrojeni kamni pozabili povedati, da si še otrok.

Dani Bedrač