Ptičje petje razbija leno jutro

in spremlja tihe korake skozi mah.

Srce kot cvet razpira se,

nastavlja rane krikom prisotnih.

Nema bolečina sprva pride do glasu,

a tudi hitro zamre.

Nastane prostor za druge stvari,

tihi gnev pozabljen je.

Male zverinice prilezejo na plan,

se radovedno zastrmijo v druge oči.

Polne so smeha in odpuščanja,

vsaka ponudi prijateljsko dlan.

Ostaja tisti odmik,

ki obstal je v zraku,

a vendar nastaja prostor,

kamor sme vstopiti pomlad.

Sonce vdira vsepovsod,

kdor je pripravljen,

se počuti svoboden in mlad,

le en sam ostane tam,

zakrčen in brez svoje usode.

Sploh ne ve,

da lahko gre drugam.

Almaya