Ideja sence

ki se je prenesla

na površino

tvojega obraza

je brez iluzije Jaza.

Odvrgla je čipke

s prividnega telesa

slekla je kožo

navideznosti

sezula je čevlje

lažnih konceptov

in se bosih stopal

predala plesu Niča.

Njeno Sonce

je v zenitu časa

njeno srce

leži v naročju vetra

njene sence

se kopajo v svitu.

Njeni metulji

preletavajo trenutek

namenjen podobi

ki je ena sama

onstran podob

ki slepijo pogled.

Da ne more videti

čez sebe.

Njene oči

se obračajo vase

in sanjajo o sebi

v sobi sebstva

brez vrat in oken

brez umetnih svetil

ki se grejejo

v varljivi svetlobi.

Padajo v brezdanjost

nikogaršnjega zrkla

njihov vzhod je zahod

za navpična obzorja

podvojenih smrti.

Ne moreš jih preglasiti

s svojimi trpečimi glasovi

lahko le krikneš vanje

z radostjo Biti.

Ne bojo se sesule

pa čeprav so iz peska

ki polzi po uri dneva.

Ne bojo se usule

kot cvetni listi

z otrple kože

drhtečega dotika.

Nekoč bodo vstale

brez tujega telesa

in te upognile v nebo

ki ne bo več tvoje.

Odrekle bodo ubogljivost

tvoji silhueti

in na hrbtni strani

tvojih porazov

izrisale nov obraz.

Z eno samo

besedo na čelu.

Ko jo boš izgovoril

bodo sence utonile

za rob noči

in ti ne boš več Jaz

ki se poslavlja od njih.

vidzigon