Rekli so,

da bom govorila pesmi,

svoje, redkobesedne

kakor luknjaste zobe

sem jim verjela,

da bodo prišli,

da bodo slišali,

kako poje moja pesem,

kadar beli glasen dan

zamenjam za tišino,

da znova hodim

po svojih hodnikih,

da skupaj pogledamo

v bele svetlobe

ki v razdalji gledajo

in nemo sporočajo,

samota ponoči

ni sama,

le besed nima,

nima glasu,

ki ga jaz hočem slišati.

Da vem da si tu,

da ne bom sama

gledala tišino,

da me v hladnih dneh

ne bo je jemalo nebo

in klicalo v svoje sanje.

.

O tistem kar vidim,

o tistem, kar sama ne znam.

Da odmašiva polni filter,

koder sva čez dan zamašila uho.

IŽ-lev