Iz pradavnine me je obiskala nenaravna slutnja,

v njej gomazijo zaraščene misli anorganskih procesov,

ki skušajo pronicati v organski del okostenelih organov

ter zasidrati v gene zavest o prvobitnem obstoju.

Ošvrknil me je kvark z nedoločjivo pozicijo in hitrostjo,

hitrejšo od svetlobne, in prehiteval želje brezpomočnih bogov,

dokler iz vode ne zvleče življa, obešenega z dreves,

bingljajočega v pohotnem ritmu dveh sopihajočih se teles.

Premik premiku da reakcijo in akcija se začne takoj,

ko foton zadane vsako frakcijo in zastopa ogorčen boj,

vsak zase vsi za mene in jaz samo za sebe

in ne glede na vse - samo da sem - ko vas jebe.

Tako deluje evolucije ustroj, simbioza - večna farsa,

in ko vesolje obstane, takrat postaneš samosvoj bog,

zgrešen Higgsov bozon, stisnjen v kotu časovnega ringa,

kot kakšen osamljeno prežvečen Bozo klovn.

Dare Gozdnikar