ob mojem rojstvu so na jesenicah prvič iz železa skovali
metulja, ki se ni bal boga. občasno je zaprhutal nad mojo
zibelko in mi dal vedeti, da v njegovem kraljestvu ni časa.
ko sem shodil, sem mleko zabarantal za strojno olje, zato
se mi lobanjske kosti niso zarasle vse do današnjih dni: v

takem svetu to niti ni možno. večkrat opazim, da mi med
britjem skozi to odprtino uhajajo pesmi in z vsakim dnem
me je manj. nekoč bom zagotovo tudi sam postal metulj,
ki bo letal nad zibelkami vreščavih otrok in jim skozi uhlje
žvižgal v srca vso resnico o pošastnih plasteh odraščanja.