nič ne sme biti samoumevno
zlati časi se srebrijo v bron
čas usode nima dolgoveznih trenutkov
pod svobodno zemljo zeva sijoče brezno
dihamo kapitulacijo skozi kritične misli
prek vrhov segamo ko sodu izbijamo dno
postranska škoda je dobrodošlica zmagovalcu
ko najdeš ne iščeš več cilja po nepotrebnem
mehak poljub je najtrdnejša obramba zidu
v srcu se bije vojna življenju
neutrudna smrt zavida sreči
ko nepretrgoma ljubiš je mir
Sodu se v frazi dno izbija, ne zbija. No, norda ga pa tvoj množinski pesniški subjekt zbija.
LP, mcv
Aha, ja hvala za opozorilo , bom premislil zadevo.
Lep pozdrav Dare
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dare Gozdnikar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!