Mokri listi se kot veliki metulji oklepajo naših

izginjajočih teles. V komaj vidnih, rahlih krogih

se nepobrana jabolka zbiramo okoli temnih, mokrih

debel, ko se jesenske trave še svetlikajo od dežja.

Ljudje prižigajo ognje, sežigajo papirje in les na vrtovih.

Dim kot tekoča kovina izginja v gole krošnje.

- Ah, biti človek, kuriti visoke ognje, bližati dlani

plešočim plamenom, izgubiti obraz v srebrnem

oblaku dima! A mi nismo bili použiti, roke ljudi nas

niso nosile, odprta usta nam niso šepetala; naša skrivnost

ni skrivnost gorenja, ampak počasnega odhajanja, topljenja

v popolne, krožne risbe gnitja, v življenje neštetih

manjših bitij. V vejah nad nami je le še nekaj rdečih jabolk,

tisto, kar vedno ostane, ko pridejo deževja in hlad.

– Ko so tvoja mokra usta nema, povita z listjem, zakaj

nekaj vedno ostane zunaj tebe, zven pordelega lista na koncu

veje, glas ptiča v odprti kletki krošnje? – se sprašujemo,

ko ljudje okoli nas pospravljajo listje; toliko lepote je

v njihovih gibih, v spretnih rokah otrok in starcev,

ki grabijo listje na visoke kupe, da bi naredili prostor

za sneg – za nove sadeže, ki se bodo belo in mehko odpirali

na tleh. Naša telesa se že rahljajo, izginjajo v druge točke

žarenja, ko se kot odvezana vrv, kot listi, ki se vrtinčijo

v zraku, razvezujemo dreves.

Franci Novak