Let štirideset skrival svoje cice
je brat Smaragdus pod meniško kuto,
prebil v molitvi sleherno minuto
pod varstvom Božjim Svete je Trojice.

Ko mine čas in že nad njim solzice
ob smrtni postelji rose sočutno,
skrivnost razkrije zbranim to neslutno,
da objokujejo telo device.

Spogledajo ob tem se vsi prisotni
in mrak prikrade se menihom v dušo,
nejevera, groza, zbeganost in stud.

A že zasije nimb krog nje divotni
in v hipu, kakor dež prežene sušo,
vlije vero jim v bogaboječo čud.

Matej Krevs