Ne piševa več

dolgih pesmi,

ne tavava več

dolgo v noč,

ne pogovarjava se

kadar zaspiš.

Izpisala sva

vso gostoto

najinih misli

in doživetij.

Zdaj hitro zaspiva

in ne slišiva več  groma

ki lomi zemljo tam nekje

koder naju ni

a nekdo je,

nekdo potuje

daleč od doma,

begunec,

ki se boji za lastno glavo

in hodi ponoči, podnevi,

vse dokler ga ne strpajo

za bodeče žice

brez izhoda.

In čaka.

Živ.

Nemčija zapira meje.

Zdaj so takšni,

kot smo vsi.

Tukaj in zdaj.

Vas ne čaka

naša zemlja,

ona ni cilj

vašega iskanja.

In tukaj se pesem

spremeni v grozljivko,

ko se vračajo nazaj v pekel.

A midva mirno spiva,

besede ne bodo zbežale

in album najinih potovanj

ne bo odšel nikamor.

Nimava šotora

le sive prazne stene,

ki naju sproti ohlajajo.

Ni verzov brez besed.

IŽ-lev