Kot topla greda je,
celo solze so izhlapele
in pod kožo nastaja slana puščava.
Vse je nekam premaknjeno,
kot narobe zapeti gumbi.
Ko se zjutraj pogleda v ogledalo,
se sprašuje,
kje se je pozabila.
Se bo ta trenutek povezal z naslednjim,
ali bo ostal kot prazna soba,
ki so jo vsi zapustili?
Bo lahko pregnala zajca izpod reber
in končno pustila,
da bo sedel na prazen stol v njej?
Težko je najti odgovore na vprašanje, koliko nezasedenih prostorov je še v naši notranjosti in kdo jih bo zasedel. Nekoč se mi je izpisalo:
Ko je prišel v moj prostor, so bili že vsi stoli zasedeni ...
Lepo se imej, Evelina.
A
Ojla Andrejka! Hvala za komentar, lepo te je brati :)
Lp Evelina
Tudi meni je pesem všeč, v ospredju je spraševnje, ki niti ne pričakuje odgovorov, samo upa, da bi se udejanjili ali samo bili ... Spremenila pa bi naslov, se mi zdi, da nekako predrugači smisel pesmi oz. da je preveč stvaren in retoričen. Kaj meniš?
Lp, Ana
Ja, Ana, sem imela težave z naslovom ... in še vedno jih imam. Mogoče Sosledje (Sosledica - našla v sskj), Odsevi, Čakanje? Sosledje mi je še najbolj všeč. Kaj misliš?
Lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Evelina
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!