Ko sem bil star petnajst let

sem poskušal pesniti kot Rilke.

Panter, v prevodu Kajetana Koviča,

je bil moj literarni vzor.

Zdaj, tisoč pesniških poskusov kasneje,

Rilkeju še vedno ne sežem do kolen,

a morda sem se mu še najbolj "približal"

lansko poletje, ko sem se vzpel

po Rilkejevi pešpoti pri Devinu.

Tam, na samotnem skalnem robu,

visoko nad Jadranskim morjem

sem si spotoma kot mantro ponavljal Rilkejeve verze

iz devete Devinske elegije, citiram:

Temveč ker biti-tu dosti pomeni in ker se zdi,

da tu nas vse potrebuje ...

Iz globokega poetičnega čaščenja

me je šele zbudila mantra moje družice, citiram:

Zakaj si danes tako tiho, zakaj si tako odsoten?

A je kaj narobe? ...

Matej Krevs