Počakaj me tam

na koncu večera,

kjer morje spokojno

poljubi nebo,

kjer veter igraje se

v vejah dreves,

luno povabi na nori ples.

Nekoč si ves mlad,

s polnimi pljuči

zajemal pomlad,

peljal si dekle

pod smokvo sedet,

zagorela je ljubezen

na prvi pogled.

Ta večer je drugačen.

Poln je spominov,

neizrečenih besed…

Drugačen je svet,

rahlo hladen,

do vratu zapet…

Diši po spremembi,

po tujih poljubih.

V dalji bleščijo se

prazne poti,

svet nekam drsi,

prehitro - za naju.

A nič zato.

Ostaniva tukaj,

sredi ničesar,

z zvezdo v dlaneh.

Stopajva tiho

po tujih sledeh,

na poti do tam,

kjer končal se bo

sleherni dan.

Zdenka Detiček Opič