Za slepimi tiri, kjer spijo vagoni
so v nepremičnine vloženi milijoni
v teh bajtah so včasih živeli vojaki
različni po srcih, na videz enaki
a danes so tukaj muzej, galerije
pisarne za alter-ideologije
pred njimi se barvasto ruši stavbišče
kjer zbor narkomanov zavetje si išče
– kulturno središče Metelkova Mesto
in ko si že tam, greš samo še čez cesto
pa prideš do stavbe, kjer prej trgovina
smrdljiva od ostrih vonjav terpentina
(ker v njej so prodajali barve in lake
pa kit in vsepolno podobne navlake)
je preurejena v kulturne urade
pod strumno komando ministrice mlade

prihaja iz kraja v Poljanski dolini
ime je dobila po sveti Martini
iz stranke modernega centra izhaja
je sestra župana in hči policaja
pravično deli proračunske dobrote
en del za zavode, en del za sirote
ker pravi umetnik sestradan je kruha
a prava umetnica lačna in suha
ob tem pa milijoni letijo v nebesa
požira jih sita kulturna noblesa
za reprezentanco, vrhunske podvige
Martina obvlada nevarne intrige
ko srenja kulturna na sredstva pikira
umetnikom lačnim od ust jih odžira

med drugim Martinini meljejo mlini
štipendije za rezidence v tujini
Boštjančič Matica v Berlin je poslala
pogodbo sklenila in jo podpisala
Matic se je namreč za svoje zasluge
postavil na listi visoko pred druge
ko se bo sprehajal po rdečem Berlinu
bo širil kulturo, predajal se vinu
spodbujal mednarodno sodelovanje
ponoči čakálo ga bo stanovanje
v katerem bo spal, deloval in ustvarjal
cel mesec se – skratka – s kulturo ukvarjal
morda bo vrhunsko zvaríl umetnino
pomembno je le, da imel se bo fino
umetnica lepa bo z njim delovala
a žena z otrokom doma bo ostala
pospravljala, čistila, likala, prala
osamljena v spalnici milo jokala

na Prenzlauer Berg se pripelje Damjana
umetnica, zmeraj lepo nasmejana
namazana in nalakirana dama
si seksi oblekce sešila je sama
košati lasje jo s črnino krasijo
čez modre oči, ki ji strastno žarijo
nihče ne bi zbežal pred tako lepoto
svežino in neustavljivo pohoto
ji oblo telo izpod nog izžareva
kot mačka si prede, ko tiho popeva
se vzpenja zadihana v drugo nadstropje
za njo pa sopiha kot njeno nasprotje
boem, bledoličen kot kakšna prikazen
na videz nevaren, v resnici prijazen
kot osel tovori vso njeno prtljago
in komaj že čaka, da vidi jo nago

Damjana z goloto pač nima problema
ljubezen je njena omiljena tema
se sleče, stušira, lase si razveže
še mokra že čaka, da fant ji postreže
z užitki, zanosno jo dvigne v nebesa
ji kapljice vroče poliže s telesa
tedaj pa v ključavnici ključ zavrti se
"daj, hitro, bedak, tja v omaro, daj, skrij se!"
je siknila, fanta v omaro je dala
obleko njegovo čez okno zmetala
in že se smehlja pred Boštjančič Maticem
ki stopil je v sobo z razdrgnjenim šlicem
Damjana, še vedno razgreta, ga vzame
strokovno v roké, da kot bakla se vname
se nanj zavihti in konjiček že plane
jo nosi na širne nebeške poljane

med plašči v omari pa muko brezdanjo
trpi njen boemček, ko kuka čez špranjo
in sliši Damjano glasnó vzdihovati
ko sam bi želel njeno brazdo orati
pa v njej ta hudič se peklenski izgublja
in ona ga vzhičena strastno poljublja
namesto da zlodeju bi se uprla
mu pravkar je tričetrt uda požrla
potem pa ponovno zajezdi jo vrag
prav nič ni prijazen ne nežen ne blag
grobó jo je s postelje sunil na tla
tedaj pa v en glas zakričita oba
a tudi boemu se isto zgodi
da v polni omari njen plašč poškropi
namesto da srečen bi bil, potešen
od jeze nevzdržne je skoraj zelen  
omaro sesuje, ko skoči iz nje
kaj zdaj bo naredil, nobeden ne ve

na tepihu splášena grešnika ždita
zadihana, skuštrana, s potom oblita
in tik za vrhuncem te zmešane scene
boem si Matíčeve gate nadene
z Damjaninim mobijem slika prizor
(Maticu se ud še kar vzpenja navzgor
Damjana pa v krču čvrstó ga drži)
boem kot vihar skozi vrata zbeži
pred hišo se v svojo obleko obleče
in spet se zave, da v ljubezni ni sreče
le kruta prevara, bolest in trpljenje
preklinja Damjano, preklinja življenje
se v srcu mu lepe razblinjajo sanje
v možganih pa kuha se mu maščevanje

poišče številko Matičeve žene
ji vse, kar zgodilo se je, razodene
v Ljubljani gospo sveta jeza obhaja
neznosna krivica ji v srcu razgraja
vsa besna zazrta je v fotografije
čeprav je že slišala za kurbarije
Matičeve, česar doslej ni verjela
čez to pač ne more in je ponorela
kot bivša novinarka je zapisala
vso zgodbo in s fotkami vred jo poslala
na trinajst naslovov, doma in na tujem
zvečer so ji že nakazali predujem
za njeno objavo v hrvaški reviji
še isti večer pa na televiziji
kazali so fotke, škandal so razkrili
čeprav so Matičev organ zameglili

in zjutraj se takile članki vrstijo:
umetniki v svetu nas le sramotijo
blatíjo državo in narod slovenski
tako kot Matic, ki je skakal po ženski
in zanjo državni denar je zapravljal
pri tem pa se ni čisto nič obotavljal
in kaj je ministrica naša storila?
mar ni ravno ona pogodbo sklenila?!
ni čudno da naša država propada
ker kriv je predsednik in kriva je vlada!
tako so to zgodbo napihnili v tisku
premier pa je končno podlegel pritisku
okaral ministrico v javni izjavi
nobene besede pa o zamenjavi
le to, da bo najbrž Boštjančič Matica
pri ženi doma doletela pravica
in res so pred hišo ga kovčki čakali
a žena in hčerka, obe sta jokali
Boštjančiča sta se na hitro ločila
imetje in hčerko na pol razdelila

zdaj včasih ministrica naša, Martina
na krajši izlet se poda do Berlina
ko spi v rezidenci izbrani umetnik
zbudi ga, ga zveže, zdaj njen je ujetnik
preveri, če prav je pogodbo sklenila
na javnem razpisu se prav odločila
ko sleče mu hlače, se hitro izkaže
če fant je resnično umetniške baže
v večletnem mandatu še ni se zmotila
je vedno s ta pravim pogodbo sklenila
doslej je še vsakega v diru ugnala
kot divjega konja v vesolje pognala

na nekem razpisu pa ni uganila
in ko v rezidenco je voljna stopila
dva fanta sta v sobi objeta smrčala
ministrici naši sta riti kazala

adijo umetnost, adijo kultura
za vaju odbila še zadnja bo ura
ministrica več ne odhaja na tuje
in sredstva za vse rezidence zmanjšuje
adijo, mednarodno sodelovanje
adijo, vesele umetniške sanje
Martina za postmodernizem navija
ki srečni navdih, optimizem ubija
realne razmere postajajo take
da skačejo mladi talenti pod vlake
kulturniška smetana sveti se v zlatu
in spi v dekadenci, umira v razvratu
ministrstvo je trgovina postala
na cesti, ki nosi ime generala

(ne vem, če so pametni tisti, ki vejo
da temu, kar pišem, verjeti ne smejo.)

maatjazh