Vsi Livingstoni letijo v nebo

pripravljeni da sproti spregovore besede,

ki se nemo kotalijo proti ekranu,

da kolektivno oči presodijo o tem,

koliko so vredne njihove sanje,

so napisane s pravimi besedami

ali morda preveč zadržane.

Preveč toge, da bi bil let daljši,

preveč prestrašene,

da so začele šteti in ponavljati

kakor bi popravljale šolski spis

in menjavale pomene od enega kota

do tistega drugega s presledkom.

Od novih zavojev se učim starih fint

kako napisati če me nekaj boli

ali skakati kakor kobilica kadar mi uspe

na pravi način pihati v regratovo lučko,

da z eno sapo dvignem vse zvezde še višje

od višine lastnih rok in vzvišenih valov,

ki prihajajo da dvignejo poglede,

da se ne zaspi od dolgočasja vsakdana.

Letite Livingstoni, ljubite muze,

šepetajte nežni,

budite zbujeni.

Letite.

Ni mogoče leteti z zaprtimi krili.

Edina kletka na praznem listu je svoboda.

Te je strah, koliko si je upaš vzeti

IŽ-lev