mehkoba sili izza jutra
skozi makrame golih vej
kotalim pisano žogo iz blaga
kotalim oranžno sonce
rišem ploščati svet
kradem ga
v širokem zamahu
vlečem črte v polkroge
v čas brez objemov
brišem peščene zarise
in rišem nov krog
bile so
njune blagohotne oči
kakor
topla peč dišečih krhljev
rodovitne njive za lačna usta
kolovrat
navite nitke mehkih ovčk
neprehojena polja
oddaljeni kolovozi
gmajne preživetij
bosonoge puhaste megle se dvigajo
za jatami obrušenih vrhov prasketa
veke večera sipljejo sneg
za oknom noči
nizam nevidne utore
nizam krivulje v gaz
odpiram poti v šepetave strmali
odpuščam
V tej pesmi se me globoko dotikajo nevidni svetovi, ki jih pesnica s takšno fineso odstira in hkrati zamegljuje pred našimi očmi, z namenom, da bi si jih bolje vtisnili v spominsko podkožje naših življenjskih doživetij in jih zatem podoživeli na osnovi naših lastnih izkušenj. Pri tem uporablja pesnica premišljene metafore, ki jih dojemam kot sliko nekega trdega življenja v strmalih ob pomanjkanju in priraslosti zemlji.
Pohvalno, dama!
Lp A
Vse je nevidno, če tega ne opaziš - ali poveš, zapišeš - kot pravi Andrejka, z naborom besed pesem vzbuja nostalgijo, ki je že sama povezana z izginulimi prostori, osebami iz preteklosti in še vedno živimi spomini, pesem, ki korenini v notranjosti, čestitke,
Ana
Andrejka, najlepša hvala za tako lep komentar!
Lp,
Milena
Ana, najlepša hvala za napisano in hvala za podčrtanje, ki mi veliko pomeni.
Lp,
Milena
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: dama
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!