
uvod:
dežurni demagog se je preznojil med potjo navzdol:
vse slamnate strehe njegove rodne vasi so gorele z
modrikastim plamenom. v sodu s šmarnico je plaval
mumificiran pesnik in zdelo se je, da se bo že zjutraj
zvečerilo. v daljavi je presunljivo vriskala harmonika.
jedro:
desničarji imajo na rokah po sedem prstov, da lahko
preštevajo smrtne grehe svojih nasprotnikov. njihove
žene so kot bršljan, ki ovija kristusove noge, a vsako
penetracijo morajo požegnati mati, domovina in bog.
ponoči sanjajo o svojih, v hrbet ustreljenih mesarjih.
nekoč se je v njihovem plemenu rodil puklast deček
z jajčasto glavo in napihnjenim trebuščkom, ki se je
kmalu po porodu zbližal s komunisti. slišal je na ime
vilibard in gojil generično nezaupanje do opuščenih
kamnolomov. rad je s kladivom nabijal po tračnicah.
ko je zrasel, si je kupil stroj za prekuhavanje pomij
in se vrnil k svojim: s praznim pogledom skesanega
grešnika je osvojil srca ljubiteljev harmonik. vaškim
babam je namazal oči s sovraštvom do drugačnosti
in v debeli knjigi orisal svoja pravljična hrepenenja.
zaključek:
najprej je zagorelo na gorenjskem, nato pa je veter
zanesel iskre na vse slamnate strehe v deželi, le na
največjo ne. v njej je kraljevala nova, iz črne smole
izdelana harmonika, ki je vilibardu vsako noč igrala
mehke gasilske uspavanke, da je lahko mirno spal.
Bolj aktualna ne bi mogla biti! Kapo dol.
Pogumen Vilibard in poguben za trpežne , ki počasi ugašajo. Mah zakon si .
lpb
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Dani Bedrač
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!