Lepo.

Vemo da je Lorca skoraj vse pesmi napisal z rimo, predvsem pa z asonanco. Posebej pri romancah je strogo uporabljal španski osmerec z asonanco. Zelo malo pesmi je imel v prosti obliki. V temu prevodu, ali bolje, v prepesnitvi, sem tudi sam  poizkusil v slovenščino prenesti pesem v španskem osmercu in asonanci. Nekoliko sem si pomagal tudi z Gradnikovim prevodom, kjer pa je pesem prevedena v svobodnemu verzu.

In tu še original:

La casada infiel

Y que yo me la llevé al río

creyendo que era mozuela,

pero tenía marido.

Fue la noche de Santiago

y casi por compromiso.

Se apagaron los faroles

y se encendieron los grillos.

En las últimas esquinas

toqué sus pechos dormidos,

y se me abrieron de pronto

como ramos de jacintos.

El almidón de su enagua

me sonaba en el oído,

como una pieza de seda

rasgada por diez cuchillos.

Sin luz de plata en sus copas

los árboles han crecido

y un horizonte de perros

ladra muy lejos del río.

Pasadas las zarzamoras,

los juncos y los espinos,

bajo su mata de pelo

hice un hoyo sobre el limo.

Yo me quité la corbata.

Ella se quitó el vestido.

Yo el cinturón con revólver.

Ella sus cuatro corpiños.

Ni nardos ni caracolas

tienen el cutis tan fino,

ni los cristales con luna

relumbran con ese brillo.

Sus muslos se me escapaban

como peces sorprendidos,

la mitad llenos de lumbre,

la mitad llenos de frío.

Aquella noche corrí

el mejor de los caminos,

montado en potra de nácar

sin bridas y sin estribos.

No quiero decir, por hombre,

las cosas que ella me dijo.

La luz del entendimiento

me hace ser muy comedido.

Sucia de besos y arena

yo me la llevé del río.

Con el aire se batían

las espadas de los lirios.

Me porté como quién soy.

Como un gitano legítimo.

La regalé un costurero

grande, de raso pajizo,

y no quise enamorarme

porque teniendo marido

me dijo que era mozuela

cuando la llevaba al río.

o

Zelo lepa pesem, a žal ne poznam jezika iz katerega si prevajal.  Tisti, ki obvladajo španski jezik, bodo lahko ocenili tvoj prevod. Ali rimanko že prevedene pesmi.

Lahko pa ti čestitam za voljo in trud :)

Lp

Irena

Hvala Irena. Kot sem že rekel, je Lorca zelo rad uporabljal asonanco, to ni popolna rima, le zadnja dva samoglasnika se ujemata. V Lorcovi romanci sta to i in o, medtem ko sem jaz uporabil e in a. Seveda ni dobeseden prevod, ampak čimbolj verodostojen približek. V glavnem sem hotel pokazat, kako je Lorca gradil svojo poezijo. Lorca je skoraj dosledno ohranjal tradicionalne španske oblike za gradnjo svojih pesmi, le v izrazu in metaforiki je bil inovativen.

Lp, valjo

Valjo, ne vem, če poznaš prevod Aleša Bergerja te iste romance v zbirki Ciganski romansero. (mimogrede, tvoj prevod se mi zdi odličen, sploh ker sem se že sam trudil napisati  špansko romanco v formi, z asonancami:                   http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/93928/romanca_v_mesecini

pa vem, da ni vedno tako lahko, da bi bilo včasih skoraj laže operirati z rimami kot z asonancami,

lp M

Matej, Bergerjevih prevodov ne poznam. Lorco poznam v glavnem iz Udovičevih prevodov. Vem pa da so ga prevajali tudi drugi: Gradnik, Kravos, Jolka Milič in še nekateri in seveda tudi Aleš Berger.

 Ta prevod je že zelo star, še iz srednje šole, približno trideset let. Takrat sem se veliko ukvarjal tudi s tujo literaturo in tako je nastal tudi ta prevod. Pokazal sem ga profesorici slovenščine Jolandi Nered, ki je med drugim govorila tudi tri španska narečja in mi ga je izredno pohvalila. Sedaj sem ga nekoliko popravljenega tudi objavil. Seveda se bi dalo še vedno kaj izboljšat.

Sem pa na spletu zasledil  izvleček iz eseja Barbare Pregelj,ki med drugim govori tudi o Bergerjevih prevodih. Ga lepim:

.Gradnik je podpisal tudi prevod Romance sonámbulo - Mesečne romance, ki ga je mogoče primerjati s sodobnejšim prevodom Aleša Bergerja. Berger, ki se je najprej preskusil v prevodih Lorcovih Sonetov temne ljubezni, se je v eseju o Udovičevih prevodih García Lorce tudi sam spraševal, zakaj je Udovič, ki je v svoji zgodnji poeziji, pa tudi v prevodih drugih pesnikov sicer ohranjal zvočni stik, ravno v prevodih Garcíe Lorce tega opustil, s čemer je »zavestno zanemaril enega konstitutivnih elementov Lorcove poezije in na ta račun razvezal njegov verz bolj v smeri modernizma, kot je to storil avtor.« Berger je, ne da bi razvrednotil Udovičev prevod granadskega pesnika, upravičeno opozoril »na to, da ţivi eden najbolj priljubljenih in širše znanih tujih pesnikov v zavesti tedanjih in še dandanašnjih slovenskih bralcev v izrazito bolj razvezani obliki kot v izvirniku, kar se, kolikor vem, pri nas ni pripetilo nobenemu pomembnemu avtorju 20. stoletja iz drugih jezikovnih področij.« (Berger 1997: 242). Bergerjevi prevodi pri nas najbolj znanega španskega pesnika zato pri prenašanju Ciganskega romancera v slovenščino upoštevajo tako verz kot asonanco izvirnika. 

Matej hvala za tvoj komentar in čimprej moram poiskati Bergerjeve prevode.

Lp, valjo

Lepo si se potrudil valjo. Lep prevod.

Lp,hope

Lep,  kompetenten in ritmičen prevod.

 LP; Lidija

Hvala!!!

Majda

Lidija, hvala za pohvalo in za podčrtanko.

Tudi vsem ostalim hvala za dobro mnenje.

Lp, valjo

NEZVESTA ŽENA           (prevod Aleš Berger)

K reki dol sem jo odpeljal

in verjel, da je še samska,

a bila je poročena.

Sveti Jakob godoval je,

midva pa kot zgovorjena.

Ugasnile so svetilke,

petje murnov se razvnema.

Tam za zadnjimi vogali

speči dojki sem potežkal,

in takoj sta se odprli

kot jacinta razcvetela.

Spodnje krilo poškrobljeno

mi šuštelo je na ušesa,

kot svileno bi tkanino

ducat ostrih nožev rezal.

Brez srebra na svojih kronah

so razrasla se drevesa,

in obzorje psov zalaja,

daleč stran od njih je reka.

Ko za nama je ostala

pot zarasla in trnena,

pod grmičem njenih las

skopljem jamo sredi glena.

Jaz razvezal sem kravato.

Ona je obleko slekla.

Pas s pištolo sem odložil.

Štiri steznike je slekla.

Morskih polžev tanka koža

nikdar ni podobno mehka,

niso meščevi kristali

dali takšnega lesketa.

Kot da so osuple ribe,

so bežala njena bedra,

polovica razžarjena,

polovica pa ledena.

Tiste sem noči prejezdil,

pot, ki je od vseh najlepša,

na kobili bisernati

kar brez uzde in stremena.

Mož sem, in ne bom ponovil

tistega, kar mi je rekla.

Naj bom karseda obziren,

luč razumnosti zahteva.

Šla sva, ona popacana

od poljubov in od peska.

Meči lilij so se gibko

bojevali s sunki vetra.

Vêdel sem se v skladu s sabo.

Kot ciganska čast veleva.

Da nosila bo šivanje,

sem ji kupil slamnat jerbas,

a se vanjo ne zaljubil,

saj bila je poročena,

ko je rekla, da je samska,

in sem k reki jo odpeljal.