Pred leti živeli smo mi še na vasi,
živeli smo mirno, sproščeno, počasi,
nas niso zamikali razni te glasi
o mestnih sladkobah, betonski terasi.

Prisilil nas čas je kasneje v selitev,
v ta blok stanovanjski, domnevno jaritev,
pozábili smo na osebno krepitev,
podlegli smo mestu, podlegli v krnitev.

Nekoč pa lahko smo si dali le duška,
četudi je kdaj bila kje kakšna buška,
četudi je vpila sosedova Puška,
ko je rop je trpela njegova ta hruška.

Domen Bremec