Z nasmehom je stkana preproga
Z bosimi nogami božam po njej
Dan za dnem izpod rožnatih lic
Kot kimono ohlapna je koža
Izgubljam pod njo stik s seboj
Kam izhlapelo je pravo telo
Nekoč kot skala trdno je bilo
Skala oblike ne spremeni
Ostane, le včasih ječi
Zarjavi in počrni.

A moja blazina v tihem jutru
Je vedno tako slana in mokra
V njej je mnogo rek in morja
Hudournikov in spolzkih steza
V meni nastal je kapnik solza
Prerasel je moje telo
Prebil je oklep
Zdaj namesto telesa tam stoji
Rdeč kimono na njem visi.

Silva Langenfus