Kadar mi je hudo ...
Kadar mi je hudo,
bi ti lahko napisal pesem.
Povedel bi svoje skrite misli
v tvoja razbrazdana polja,
jih zasejal in ljubeče
negoval.
Dovoli, da ti danes
razkrijem
svojo neskončnost,
ki ti odseva v očeh.
Čas, ki ga živim,
je namenjen tvojim sanjam - popkom, ki razcveto se
v spomine
ugaslih luči starkinih zenic,
usahlih voda njenega lica -
brstečim vejam tvoje miline.
Potomec nesmrtnih sem.
Močvirskih megla,
prvinskih nagonov
in v mesec hlipajočega psa.
Ko me preteklost vabi nazaj,
bi se želel potopiti
v tvojo mehkobo,
rad bi položil glavo
na tvoji rameni,
se zjokal v tesnobo
stepnih želja,
izjokal šepetanja pokopaliških cipres,
pokril se z belino žalostne breze.
Kadar mi je hudo,
pšenični klasek mojega življenja,
bi te vzel v naročje,
pustil, da prodrejo vame
tvoja spraševanja,
odprl poti bi v svoje svetove,
roke ti umil s prahom matere Lune.
Odel te v tkanino pajkove hčere,
lase bi ovil ti s strupenim bršljanom,
obsul z nakitom iz mačjih kosti.
Nazdravila bi s čašo metuljne krvi
in skupaj ostala
v dimenziji spiralne globine.
bi ti lahko napisal pesem.
Povedel bi svoje skrite misli
v tvoja razbrazdana polja,
jih zasejal in ljubeče
negoval.
Dovoli, da ti danes
razkrijem
svojo neskončnost,
ki ti odseva v očeh.
Čas, ki ga živim,
je namenjen tvojim sanjam - popkom, ki razcveto se
v spomine
ugaslih luči starkinih zenic,
usahlih voda njenega lica -
brstečim vejam tvoje miline.
Potomec nesmrtnih sem.
Močvirskih megla,
prvinskih nagonov
in v mesec hlipajočega psa.
Ko me preteklost vabi nazaj,
bi se želel potopiti
v tvojo mehkobo,
rad bi položil glavo
na tvoji rameni,
se zjokal v tesnobo
stepnih želja,
izjokal šepetanja pokopaliških cipres,
pokril se z belino žalostne breze.
Kadar mi je hudo,
pšenični klasek mojega življenja,
bi te vzel v naročje,
pustil, da prodrejo vame
tvoja spraševanja,
odprl poti bi v svoje svetove,
roke ti umil s prahom matere Lune.
Odel te v tkanino pajkove hčere,
lase bi ovil ti s strupenim bršljanom,
obsul z nakitom iz mačjih kosti.
Nazdravila bi s čašo metuljne krvi
in skupaj ostala
v dimenziji spiralne globine.
DESTRUKCIJA; Apokalipsa, Ljubljana, 1996; iz cikla KONKUBINA;
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Romana Novak
- 16. 02. 2009 ob 18:59
- Prebrano 1111 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 215
- Število ocen: 6
