Ko zaprhuta v misli nežno ptica,

ki leti na krilih bežnega zaleta,

razjasni oko se in odpre resnica,

a to ni ptica, je nebo, ki blago diha.

Spoznanje tli na samem v brlogu,

gori tekoče, kot reka pije kamne,  

in prod brodi po lastnem podu,

kot svet brez temelja na robu.     

Senca na soncu sebe ne pokaže,

temno sled po poti sreče vase zlije,

saj smer je večna puščica v letu,

ki nikdar iz nakane se ne izvije.

Enaki smo si v tem, da smo različni,

in dokler kri med nami se pretaka,

bomo drug drugemu dotični,

kot morju kaplja iz oblaka.

A vse ovire znova se rodijo,  

ker njih semena v nas zorijo,

saj meseni cvet zažre se v svet,   

če v medu ne posije sonca sled.

Čas, popotnik brez razdalje,

ustvarjen, da nas vabi v sanje,

pelje lastno pot, brez cest, križišč,

kot semafor na zeleno barva stanje.           

Vsaka želja leze iz trpljenja,                     

kadar up iz srca izganja strup,

in ljubezen postaja nit življenja,                

ko dve duši v misel splete up.

Dare Gozdnikar