Zbudila sem se
v torek Skuhala kavo
Jo nalila v okroglo šalico
ki sem jo dobila za
rojstni dan Ne Skuhala
sem čaj Babičin
piše na vrečki Skočila
sem med hlape ki so
se zajedali v svežo
ravne stene Seveda
sem bila tam
(kot voluhar
mrtva) in nosila sem
besede v usta jih
prežvekovala da v tujih
ne bi zvenele preveč
trdo Sem pozdravila
naključno hordo
ljudi Tebe ljubček ljub
ica dragi Se poslikala
v ogledalo Mehko meh
ko mehko
(razkopana v oči)
Si se vsedel vame Sem te
zasovražila Iztaknila glavo
hrbtenico saje misli kot
(voluhar mrtva)
jutro Zbudila sem se
v torek mogoče
sredo
Ko se zbudiš in spoznaš, da je vse drugačno in so le bežni odsevi in stiki brez resnične bližine, da socializacija terja prilagojenost in da tisto, kar čemi globoko, ostaja zakopano v intimi ... razkopanost, ki odseva tudi v razmestitvi verzov in pesmi daje posebno atmosfero, čestitke,
Ana
Ana, Aleš, hvala :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Helena Zemljič (MalaSenca) (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!