Mislila sem,
da sem samo še lupina,
krhki ovoj,
ki misli le,
kar mislijo drugi.
Čuti le to,
kar čutijo drugi.
Govorila sem,
kar so želeli.
Ljubila. Čeprav težko.
Izrekla besedo,
ker sem jo morala.
Izgubila sem se.
V labirintu teme,
se je skrivalo okno.
Pristopila sem. Ga odprla.
Povabila sem se v življenje.
Potegnila utrujeno telo iz utvar,
ter si zbistrila duha.
V lupini se je našlo jedro,
srž življenja,
ki ne kloni več nikdar.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: levcek
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!