Ko zjutraj vstanem, nisem prav lep,
kot mlade sem mačke, čisto še slep.
Diabetes je kriv, da sem vse slajši,
vseeno priznam, da imam se vse rajši.
Ne maram podnevi se dosti zgarat,
pomladi, ko čakam na regrat v salat.
Pomlad je res kurba, sem poln endorfinov,
Prekleta prasica, kot drek vitaminov.
Nabritež je star in veja odmira,
le želja neznosna, se zleti krepi,
poganjam z nosu in ušes prav nemarno,
ko starca v mladca pomlad spremeni.
Kot Kekec bi Mojco, a tokrat z hojco,
oba pa položi že vsaki prehlad,
se krzno ne sveti, več perje ne raste,
dolg jezik ostal je edini zaklad.
Poslano:
11. 02. 2016 ob 09:54
Spremenjeno:
11. 02. 2016 ob 10:03
Ja, vsaka pomlad nam nemarno približa ogledalo jeseni; znova in znova…
Dobra!
Lep pozdrav
Dimitrij
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Perc
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!