Moja mama, vdova, se je drugič poročila; ta naš očim pa je človek bil, požrten sila. Škodoželjnost in zavist, pohlep in zlo so gnali v dejanja taka ga, da smo se vsi ga sramovali. Pri polnih kaščah žita hlebce kruha je prešteval; od svoje mame in od nas garanje je zahteval; sosedu, ki v svoj gozd je borovnice šel nabirat, pa je naš očim naskrivaj se lotil most podirat. Nekoč pa – téga si še zdaj ne morem raztolmačit' – naš očim svojo lastno mater je poslal beračit. Od jutra do večera zanj garala je staríca, a on jo k tujcem je poslal, češ da je beračica. Na pragu se obrne mati in takole reče: »Beračit goniš me, a glej, da se ti ne zareče!« In solzna je čez prag stopíla s košem na ramenih. Par let kasneje hiša je izginila v plamenih. Prišel je okupator – in kar šnopsa smo imeli, popili so ga, očimu pa rebra so prešteli. Vso bogatijo našo so neusmiljeno požgali, a nas brez ceremonij v taborišče odpeljali. Po vojni mama je umrla, on se je postaral, od nas otrok pa ga nihče preživljati ni maral. Nekoč tako ošaben mož okrog je zdaj prosjačil, kot mati rekla je: »Sin, da ne boš kdaj ti beračil!«

Aleksandra Kocmut - Kerstin