končno lahko rečem
da v pšeničnem klasju
ne zrem tvojih las
in da zore in zarje
ne rojevajo tvojih rok
niti sol
ne joče več po tvojih očeh
še bele breze
ne sežejo
po tvojem obrazu
prav zares
končno lahko rečem
da nič več ne mislim nate
zato bom brez težav
zvečer zagrnila zavese
preden bom
odpela srajco
drugemu
in nobenih problemov ne bo
ko me bo poljubil
ker ne bo
ti
morda pa prav zato
po malem upam
da bo v tem okusu
še kaj tebe
kot zdaj
da si v teh vrtincih
nekje
ti
Pozdravljena Gospodična,
naj kar Veter pritiska na okna, samo da je tako zatesnjeno da ne more več noter.
Pesem se me je zelo dotaknila in prvi kitici popolnoma kimam, tudi druga je lepa.
Lepo si napisala, res.
Lep pozdrav,hope
Uhhh ... kako otožna pesem! Moraš imeti pogum in trdno voljo, da greš, se odtrgaš, ja, to ne zmore vsak.
lp,ajda
Tvoje prispodobe so se me dotaknile,
ko si jih tako prefinjeno vnesla
v svoj zaključek,
ki je bil vseeno obarvan s prvo ljubeznijo.
Osvežujoča in tako nedolžno resnična...Tomi
Hope, hvala ti, ja, saj veš, zunaj je, ampak ga še vedno slišiš ...
Ajda, živ spomin. Pa seveda najlepša hvala.
Tomi, hvala ti zelo za te besede, vesela sem, da ti je všeč.
Vsem želim veliko sonca, :)))
A.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Gospodična
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!