Ko bom odšla,

In poduhala še zadnjo rožo,

me boš držal za roko?

Bom sploh čutila tisto bližino,

ali le Njegovo, večno modrino?

Ko bom odšla in se ti iz srca nasmehnila,

v imenu zahvale za tiste trenutke,

ki so spisali najin spis,

mi boš božal čelo?

Ko bom odšla in rekla čisto po tiho, adijo,

Vedi da le srce ne bo več bilo.

Duša bo pazila nate,

na tvoje vrhove,

sonce in reke,

na najine skupne poti.

Nisem te zapustila,

sedaj sem povsod.

Kot čopič ki riše gore,

mavrico in nevihto,

po kateri se sonce zbudi.

Gledam te,

naravnost v oči,

In pazim da vsakič ko pomisliš name,

te nežno pojubim, in ti zašepetam, sonce sem….

Zbogom

Barby