
Čutim, kako misli tiščijo ena ob drugo
se prehitevajo in ustvarjajo kaos.
Čutim, kako želje in pričakovanja odhajajo
in postajajo neresnična.
Čutim, da razkriva se mi prava prihodnost,
svoboda krvavih možnosti.
Uzrla sem verigo pravil, ukaz človeka,
ter lasten zvok, ki odzvanja le tebi.
Usoda, ki ni več usoda je sedaj bodočnost,
na statvah razuma je zavest,
ki včasih odtava,
se stopnjuje v vedno bolj grenek priokus.
Lep opis trenutka v katerem vdihnemo razlito črnilo dneva.
lpb
Komentiranje je zaprto!

Napisal/a: levcek
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!