Stran od zime vabi skrita me pomlad,
v moje gmajne, laze, nad skalnati prepad.
Tam se v steber spremenim, očarana,
kot nora zakadim v robidovje,
nikoli prevarana, nikoli izdana
ne bo moja gmajna v burji prečesana.
Se z roso odenem, s trni prebadam,
zvončkov natrgam iz robide visoke,
debla objemam, njih boke široke
v grmovje rinem, v mislih božam
travne klase, mislim nate,veja moja.
A glej, ni dovolj, na mesec mladi čakam,
Na opoj, na luč miline,
ki prešine v poznih urah gmajno,
laze poliže, jaz pa se na pot odpravim,
mokro od dežja, slane, mesečine,
s pomladjo v rokah, zate , sonce moje,
tja v konec februarske zime!

Ida Semenič- adisa