Nisem ogenj

v meni so samo iskrice

ki še vedno čakajo

da jih prižgem

sveča čaka

zadnji ogenj

morda takrat umrem

in zapustim dušo

v orbito te zemlje

jo spustim v vrtenje

večno brez predaha

brez zavedanja

sem voda

poniknala sem

ko je žarelo

zadnje poletno sonce

in mi vzelo tekočino

s katero sem plapolala

v nizkih valovih

v isto stran proti izhodu

zdaj puščam sledi

po suhem drsim

sebi v pozabo

v meni teče kri

počasi strjuje

tanke žile

in srce utripa počasi

tako počasi

da čutim vdihe

in še počasnejše izdihe

spim kakor zadnjikrat

pokrita z belo rjuho

prekrižanih rok na prsih

s sanjami ki me vrtijo

vso noč v istem krogu

z istim vprašanjem

kdaj pride tisti dan

ko svečo prižgem

in romantika v očeh zažari

ko voda teče enakomerno

in naravna utripe

da utekočini kri

in zrahlja otrdline

čakam kot pes

na istem mestu

kot da imam ukaz

in lastnika ni in ni

in ne piham več od jeze

samo iz gole navade strmim

v tisto smer,

koder je odšel tisti,

ki je govoril poleg.

IŽ-lev